Februarsko poetično popotovanje v mesecu kulture smo pričeli s Tonetom Pavčkom, pa ga s pesmijo enega naših največjih poetov tudi končajmo.
Tone Pavček (1928–2011) je bil pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Sodi med najvidnejše pesnike generacije, ki je vstopila v slovensko književnost po koncu druge svetovne vojne.
Uveljavil se je tudi na družbenem in političnem področju, zlasti v času osamosvajanja Slovenije. V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo.
Vse življenje se je posvečal literarnemu ustvarjanju za otroke in odrasle ter prevajanju iz ruskega in tudi drugih slovanskih jezikov.
Skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem je leta 1953 izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih. Sledile so še mnoge zbirke za odrasle, med drugimi: Sanje živijo dalje, Ujeti ocean, Angeli, Starožitja, Samo tu lahko živim, Temna zarja, Same pesmi o ljubezni, Domu in rodu …
Med zbirkami za otroke in mladino, ki jih lahko berete v naši knjižnici in nam vedno znova ogrejejo srce, pa naj omenimo: Besede za sladkosnede, Prave in neprave pesmi, Sonce in sončnice, Radobesednice, Juri Muri, Deček gre za soncem, S črko čez Krko, Majhnice in majnice …
Lepa je moja dežela, lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude,
samo tu lahko živim.
Na povezavi si lahko ogledate intervju s Tonetom Pavčkom. Prepričani smo, da vas bo njegov žuboreč potok besed navduši.
