Nekoč sta v Nemčiji živela brata, Jacob in Wilhelm Grimm. Njuna močna povezanost je trajala vse življenje. V času, ko so se pravljice prenašala od ust do ust, sta jih vzljubila v tolikšni meri, da sta zbiranju legend, zgodb in pravljic posvetila vse svoje življenje. V času, ko ni bilo interneta, televizije, radia ali kina, so se pravljice prenašale iz ust do ust. Že v študentskih letih sta Jacob in Wilhelm Grimm intenzivno zbirala pravljice in jih zbrala več kot 200, ki so izšle v knjigi Otroške in hišne pravljice. Ta zbirka je takoj za Svetim pismom najbolj brana knjiga na svetu. Le kdo danes ne pozna njunih pravljic, Rdeče kapice, Volka in sedmih kozličkov, Sneguljčice, Trnuljčice, Pepelke in drugih, ki so in bodo priljubljene še vrsto let. Njune pravljice so prevedene v 160 jezikov, kar priča o njihovem globalnem vplivu in trajnem pomenu za številne narode.
April je mesec knjige, ko 2. aprila praznujejo otroške knjige, 23. aprila pa obeležujemo svetovni dan knjige. Na naši šoli vsako leto 2. aprila posvetimo teden enemu izmed svetovnih pravljičarjev in letos sta bila to brata Grimm, ki sta za svetovno kulturno dediščino izjemno pomembna ne le kot zbiratelja pravljic, ampak tudi kot učenjaka in znanstvenika.
Učenci od 1. do 6. razreda so v šolski knjižnici v okviru knjižničnih ur s pomočjo razstave in miselnega vzorca spoznavali življenje bratov Grimm. Križanka o Nemčiji jih je poučila o največjih značilnostih te zanimive države v srednji Evropi, ki je bila dom bratov Grimm. S pomočjo odlomkov iz pravljic, pravljičnih predmetov in ilustracij so obudili spomin na nekatere izmed najslavnejših pravljic vseh časov. V okviru Grimmovega tedna so se preizkusili tudi v dramatizaciji ene najbolj znanih pravljic, Rdeče kapice. Narobe pravljica, Zelena kapica, ki babici nosi lizike in pomarančne bonbone, pa je razveseljevala učence 1. in 2. razredov.
Grimmov teden nas je spomnil, da je kulturna dediščina tista, ki jo je potrebno ohranjati za prihodnje generacije in pravljice bratov Grimm so tiste, ki se bodo ohranile še dolgo zatem, ko vseh nas ne bo več, saj so večne in neponovljive.